Ameriška politika, Joe Biden in evropska zgodovina

Po inavguraciji predsednika Združenih držav Amerike Joeja Bidna in več kot pol desetletja po njegovem zadnjem obisku v Evropskem parlamentu smo ekipo Hiše evropske zgodovine vprašali, v kolikšni meri sta oba dogodka prispevala k evropski zgodovini ...

Kako v okviru stalne razstave Hiše evropske zgodovine preučujete globoke čezatlantske vezi, o katerih je prihodnji predsednik ZDA leta 2010 govoril v Evropskem parlamentu?

Joseph R. Biden, takrat ameriški podpredsednik, je zgodovinski nagovor v Evropskem parlamentu leta 2010 začel s citatom iz pesmi irskega pesnika in Nobelovega nagrajenca Williama Butlerja Yeatsa Velika noč 1916. Verz, ki se glasi: „a zdaj se je vse spremenilo, rojena je strašna lepota“, je Yeats zapisal še istega leta, po velikonočni vstaji za neodvisnost, opisuje pa, kako lahko zgodovinski dogodek, ki zaznamuje neko obdobje, tako rekoč v trenutku nepreklicno spremeni politično prizorišče.

V času Bidnovega govora v Parlamentu leta 2010 je svet še vedno čutil posledice velike recesije, od terorističnih napadov 11. septembra pa je minilo manj kot deset let. Po Bidnovem mnenju so bili odnosi med ZDA in Evropo v prelomnem trenutku. Zanimivo je, da se je podpredsednik v govoru velikokrat skliceval na zgodovino in zgodovinski pomen ter prikazal, kako sta skupna dediščina in skupni sistem vrednot oblikovala odnos med Evropo in Združenimi državami Amerike v tranzicijskih in prelomnih trenutkih. Z vznesenim zaključkom, da Evropa potrebuje mednarodno angažirane Združene države Amerike, te pa v enaki meri potrebujejo močno in združeno Evropo, je požel odobravajoč aplavz.

V Hiši evropske zgodovine s predmeti, slikami in multimedijskimi vsebinami osvetljujemo številne od teh ameriško-evropskih izmenjav, ki so zaznamovale zgodovino. Eden najzgodnejših primerov, prikazanih na stalni razstavi, je vpliv ameriške revolucije iz leta 1776, ki so jo sooblikovali evropski pisatelji in misleci, na evropske revolucije, še zlasti francosko leta 1789. Prikazujemo tudi množično selitev Evropejcev v Severno Ameriko v 19. stoletju, ki je trajno vplivala na obe strani Atlantika. O tej zapuščini je Biden govoril leta 2010. Razstava se posveča tudi temu, na kakšen način je ameriško posredovanje v 20. stoletju bistveno vplivalo na Evropo, ki jo je razdelila vojna. Prikazuje, kako so ZDA vstopile v prvo svetovno vojno leta 1917 in s Pariškimi pogodbami oblikovale povojni svetovni red. Obravnava tudi njihovo odločilno posredovanje v drugi svetovni vojni ter vlogo pri obnovi Evrope in v poznejšem procesu evropskega povezovanja.

Dogodki leta 2020 pa so, zlasti v ZDA, pokazali, da se naše razumevanje preteklosti zelo hitro spreminja, kadar se skušamo soočiti s problematičnimi dogodki v skupni zgodovini, ki smo jih pometli pod preprogo. Zgodovina se nikoli ne konča. Čezatlantska trgovina s sužnji med 17. in 19. stoletjem predstavlja travmatično in sramotno povezavo med Evropo, Afriko in prihodnjimi Združenimi državami Amerike. A muzeji in zgodovinarji jo morajo obravnavati.

V Hiši evropske zgodovine sta temeljna vloga, ki jo je imelo suženjstvo kot del evropske zgodovine, in njegov današnji pomen prikazana v otvoritvenem delu stalne razstave, ki obravnava vodila evropske dediščine. Z vseh vidikov, dobrih in slabih, so dinamični odnosi med Združenimi državami Amerike in Evropo ključni del evropske zgodovine. Nedvomno se bodo še spreminjali in razvijali ter bodo v Hiši evropske zgodovine še naprej ena od ključnih zgodb.

Novoizvoljeni predsednik Združenih držav Amerike Joe Biden je kot podpredsednik obiskal Evropski parlament tudi februarja 2015. Ali politične osebnosti na visoki ravni pogosto obiskujejo institucije Evropske unije? Zakaj pridejo in na katere glavne teme sodelovanja se osredotočajo?

Odnosi med ZDA in Evropo so se iz očitnih zgodovinskih razlogov razvijali že pred drugo svetovno vojno, po koncu tega svetovnega konflikta pa so se čezatlantski odnosi poglobili in zdaj zajemajo diplomacijo, kulturo, gospodarstvo, vojsko, socialo, zakonodajo in številna druga področja. Z ustanovitvijo Evropskih skupnosti in sčasoma z vse večjo vlogo Unije na področjih sodelovanja z ZDA in v svetovni politiki so institucije Evropske unije postale glavni ameriški sogovornik.

Od leta 1995 je bilo med Evropsko unijo in ZDA 29 vrhunskih srečanj, na njih pa so razpravljali in se dogovorili o številnih vprašanjih, med drugim o tarifah, zakonodaji o zasebnosti, vizumski vzajemnosti in mednarodnih pogodbah, kot je jedrski dogovor z Iranom. V okviru tega tesnega odnosa so obiski visokih političnih osebnosti iz ZDA zelo pogosti. Taka sta bila obisk podpredsednika Bidna leta 2015 in obisk podpredsednika Pencea leta 2017, pa tudi številni drugi, kot so obiski ameriških državnih sekretarjev, delegacij senata ali kongresa.

Profesor Timothy Snyder je bil v seriji javnih predavanj Hiše evropske zgodovine nedavno povabljen, naj spregovori o preteklih katastrofah, ki nas učijo o priložnostih v prihodnosti. Kaj nam lahko povezave s sodobnimi ameriškimi zgodovinarji in posvečanje njihovemu delu povedo o skupni zgodovini ZDA in Evrope? Katere nove vidike lahko osvetlijo?

Pristop, ki ga ima profesor Snyder, je zanimiv, saj je bil na spletnem predavanju Hiše evropske zgodovine, pa tudi ob drugih priložnostih, na primer v govoru, ki ga je imel na dan Evrope leta 2019 na Dunaju, v vlogi ameriškega zgodovinarja, ki preučuje evropsko zgodovino, outsider, ki Evropo opazuje od zunaj. Tako se skupaj z drugimi ameriškimi akademiki v znanstveno razpravo vključuje z objektivno in konstruktivno kritiko evropskih pristopov k razumevanju preteklosti in spominjanju nanjo. Snyderjevo sporočilo Evropi je jasno, saj jo hkrati slavi in svari. Leta 2019 je dejal: „Ste več kot vaši miti.“

Evropa je zaradi vrednot odprtosti, demokracije in mednarodnega sodelovanja kot sredstva za odpravljanje razlik v svetu branik upanja. To pa se po Snyderjevem mnenju lahko uresniči le, če bo imela objektivna in deljena zgodovina prednost pred zgodovinskimi miti, ki tolažijo, a pogosto tudi razdvajajo. Enako meni tudi njegov kolega iz Univerze Yale, profesor Jay Winter, ki je v Hiši evropske zgodovine predaval v živo v predkovidnih dneh novembra 2019. Oba ameriška zgodovinarja, poleg številnih drugih, podajata edinstveno razumevanje evropske preteklosti in sta močno vplivala na Hišo evropske zgodovine med njenim nastajanjem in po odprtju. Omenjeni predavanji sta potekali proti koncu mandata takratnega ameriškega predsednika, zato bo zanimivo videti, kako bodo ameriški in evropski zgodovinarji v naslednjih letih obravnavali prihodnje politične spremembe. Ena od redkih pozitivnih posledic koronavirusne krize je prehod na spletne dogodke. Nanje lahko pritegnemo ne le širši izbor mednarodnih govornikov, temveč tudi mednarodno občinstvo iz ZDA in od drugod.

Kako Hiša evropske zgodovine sodeluje z ameriškimi muzeji pri osvetljevanju zgodovinskih povezav med Združenimi državami Amerike in Evropo?

Hiša evropske zgodovine dejansko ne bi obstajala brez čezatlantskih povezav. Stavba, ki danes gosti muzej, naša hiša, je bila ob nastanku del mreže javnih zobnih klinik, ki jih je po vsej Evropi ustanovil ameriški človekoljub in fotografski pionir George Eastman. Med začetnim delom smo raziskovali zgodovino stavbe in razmišljali, kako bi jo vključili v stalno razstavo, pri tem pa smo tesno sodelovali z Muzejem Georgea Eastmana v zvezni državi New York.

Hiša Evropske zgodovine je imela še enega ključnega ameriškega deležnika, in sicer Muzej spomina na holokavst Združenih držav Amerike (USHMM) iz Washingtona. Poleg tega, da smo se veliko naučili iz obiskov in posvetovanj z višjim muzejskim osebjem, nam je ameriški muzej USHMM omogočil tudi, da na stalni razstavi od odprtja leta 2017 gostimo številne fotografije in predmete iz njegove zbirke. Kolegi iz Parlamentariuma pa so imeli čast, da so gostili njegovo začasno razstavo Stanje prevare: moč nacistične propagande, ki je bila na ogled v začetku leta 2018.

Vseh pričakovanj glede sodelovanja pa nismo mogli uresničiti. Tako smo si zelo želeli, da bi na naši stalni razstavi sodelovali z Nacionalnim muzejem priseljevanja, ki je v newyorškem pristanišču na otoku Ellis. Ker pa so bili njegovi skladiščni prostori zaradi orkana Sandy leta 2012 poplavljeni ter hudo poškodovani in nedostopni, mednarodno posojanje ni bilo mogoče. Gotovo gre za muzej, ki ga moramo imeti v mislih pri prihodnjih projektih, saj je kraj spomina par excellence, ko govorimo o stičnih točkah med Evropo in Severno Ameriko.

Na začasnih razstavah smo raziskovali ameriški vpliv na Evropo. Taka je bila razstava Nemirna mladost – Odraščanje v Evropi od leta 1945 do danes, ki je bila na ogled v letih 2019 in 2020. Z njo smo prikazali, kako pomembna je bila ameriška kultura, zlasti mladinska, v življenju mladih Evropejcev po drugi svetovni vojni in kako je postala nekakšna referenčna kultura, saj je simbolizirala ideale osebne svobode, ki so presegali politične delitve na celini. Naslov razstave, Nemirna mladost (Restless Youth), smo prevzeli iz poročila, ki ga je ameriška obveščevalna agencija CIA pripravila za predsednika Lyndona Johnsona in v katerem je obravnavala val mednarodnih mladinskih protestov, ki so zajeli svet leta 1968.

V sklopu stalne razstave je predstavljenih več predsednikov ZDA, ki so po velikih zgodovinskih pretresih in konfliktih imeli pomembno vlogo pri oblikovanju novega mednarodnega reda, in sicer predsednik Woodrow Wilson in njegova vloga po prvi svetovni vojni, predsednik Franklin Delano Roosevelt, ki je odigral pomembno vlogo po drugi svetovni vojni, ter George H. W. Bush in njegova vloga po padcu berlinskega zidu in razpadu komunizma. Na razstavi je prikazan tudi Richard Nixon v slavni „kuhinjski debati“ iz leta 1959, ki se je v Moskvi vnela med njim, takrat podpredsednikom ZDA, in predsednikom Zveze sovjetskih socialističnih republik Nikito Hruščovom. V debati je Nixon pred mednarodnim televizijskim občinstvom zagovarjal vrednote ameriškega kapitalizma.

Glede na obseg svetovnih izzivov ob koncu leta 2020, med katerimi so podnebne spremembe, vzpon političnih delitev in ekstremizmov ter posledice svetovne pandemije, se ponovno zdi, da so odnosi med Evropo in Združenimi državami Amerike na podobnem razpotju, kot ga je leta 2010 videl Joe Biden. Zato ni dvoma, da bodo muzeji čez 20 let na stalnih in začasnih razstavah raziskovali in pojasnjevali ukrepe in odločitve sedanjih in prihodnjih predsednikov ZDA. V dobro nas vseh upajmo, da se bodo v zgodovino zapisali kot nekaj dobrega.