OBNOVA RAZDELJENE CELINE
Obdobje po letu 1945: Evropa je v ruševinah, strta in razdeljena med dve nasprotni svetovni sili, Združene države Amerike in Sovjetsko zvezo.
Nekatere evropske države, združene v strahu pred komunizmom, se odločijo za sodelovanje na naddržavni ravni, da bi zajezile nacionalizem in odpravile nevarnost vojne.
V vzhodni Evropi pa osvoboditev izpod nacistične oblasti za mnoge ljudi pomeni le zamenjavo nacistične tiranije s komunističnim režimom pod sovjetskim nadzorom.
OBNOVA EVROPE
Leto 1945 – Evropa je v ruševinah, ljudje brez hrane, goriva in strehe nad glavo. V teh razmerah so bile so bile nujno potrebne strategije za preživetje. Države so še naprej izvajale ukrepe racioniranja osnovnih življenjskih potrebščin. Zavetišče je iskalo na milijone beguncev, izgnancev in razseljenih oseb. Evropa je bila v veliki meri odvisna od zunanje pomoči.
Meje so bile na novo začrtane, številne skupine prebivalstva so v celoti prisilno preselili. Zahodni zavezniki so pristali na premik poljskih meja proti zahodu in sovjetski nadzor nad baltskimi državami. Meje so bile ponovno začrtane tudi v primeru Italije, Bolgarije, Romunije, Madžarske in Češkoslovaške. Nemčija in Avstrija sta bili razdeljeni na okupacijske cone.
HLADNA VOJNA
Med letoma 1945 in 1949 je med nekdanjimi zaveznicami pri vseh mednarodnih vprašanjih začel nastajati prepad: na eni strani so bile ZDA, Velika Britanija in Francija, na drugi pa Sovjetska zveza. Leta 1945 so ZDA odvrgle atomski bombi na Japonsko in s tem postale nova svetovna velesila. Ta položaj si je Sovjetska zveza pridobila leta 1949, ko je razvila svojo atomsko bombo.
Na plan so ponovno prihajale vse večje ideološke razlike med zahodnimi liberalnimi demokracijami in vzhodnim komunizmom, pretila je nova svetovna vojna.
Sredstva Marshallovega načrta so bila ponujena večini zahodno- in vzhodnoevropskih držav, vendar je Sovjetska zveza vladam držav pod svojim vplivom naročila, naj jih zavrnejo. S tem se je razdelitev stare celine še poglobila. Ko se je načrt prenehal izvajati, so vse države prejemnice presegale gospodarsko raven izpred vojne.
Oba bloka, zahodni in vzhodni, sta bila odločena dokazati večvrednost svojega družbenega modela. Vzhod je verjel, da bo komunistična ideologija izpodrinila kapitalizem, temeljil pa je na planskem gospodarstvu in oblasti ene stranke. Te gospodarske in politične značilnosti so veljale le za prehodni korak do brezrazredne in brezdržavne družbe.
VZPOSTAVITEV SOCIALNEGA VARSTVA
V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja se za večino ljudi po vsej Evropi življenjske razmere bistveno izboljšajo. Z gospodarsko rastjo in vzpostavitvijo socialne države se izboljšajo stanovanjske razmere, izobraževanje ter zdravstveno in socialno varstvo.
V zahodni Evropi javno načrtovanje poteka vzporedno z obnovo zasebnega sektorja. V komunističnih sistemih pa država s centralno vodenim planskim gospodarstvom nadzira vse nacionalne vire in po svoji volji posega v vsakdanje življenje državljanov. Razlike med tržnim in državnim gospodarstvom so bile očitne.
Tipičen izdelek tega časa je plastični stol v obliki črke S, ki ga je zasnoval danski oblikovalec Verner Panton. Oblikovalci v komunističnih državah so prav tako hoteli pokazati svoje oblikovalske sposobnosti, zato je kmalu zatem Vzhodna Nemčija izdelala svoj stol v obliki črke Z.
V tem obdobju so se evropski izobraževalni sistemi zelo spremenili. S cvetočim gospodarstvom in socialno državo se je državna podpora povečala na vseh ravneh, kar je pomenilo boljši dostop do izobraževanja za več otrok in mladih, ne le za privilegirano manjšino.
Satelitska mesta in večja naselja so bila zgrajena po načelih modernistične arhitekture. Ob vozliščih prometnih in javnih storitev so bili zgrajeni kilometri povsem enakih sivih cementnih blokov. Negativnih posledic, ki sta jih tako skrajni funkcionalizem in stroga estetska standardizacija imeli na življenje ljudi in družbeno tkivo, so se zavedli šele kasneje.
Ta stol iz otroške zobozdravstvene klinike Eastman nas opominja, da je bilo zdravstveno varstvo v predvojni Evropi odvisno predvsem od radodarnosti zasebnih donatorjev, kot je bil ameriški poslovnež George Eastman. Eastman je v tridesetih letih 19. stoletja v Evropi ustanovil in financiral več zobozdravstvenih klinik za otroke iz revnejših slojev.
Avtomobil, nekdaj privilegij bogatih, si je sedaj lahko privoščilo vse več ljudi in je postal simbol evropske blaginje. A v vzhodnem bloku, kjer je proizvodnja vedno zaostajala za povpraševanjem, je ostal luksuzno blago in nanj so včasih čakali več let. Za nekatere modele, ki so postali klasika, kot na primer italijanski FIAT, so bile prodane licence v druge evropske države.
MEJNIKI EVROPSKEGA POVEZOVANJA I
Z nadzorom Sovjetske zveze nad Vzhodno Evropo ter njenim merjenjem moči z Združenimi državami Amerike po drugi svetovni vojni je svet dobil nova izraza: železna zavesa in hladna vojna. Z ameriško podporo so se v Zahodni Evropi oblikovale ugodnejše razmere za tesnejše sodelovanje.
V Zahodni Evropi se je krepilo upanje v združeno Evropo, saj so se ljudje v njej vedno bolj počutili ujete med dve velesili. Ideja o evropski celini kot „tretji sili“ je sčasoma odprla pot tesnejšemu čezmejnemu sodelovanju.
Za ustanovitev „Združenih držav Evrope“ so potrebne oprijemljive stvari, kot sta potni list in skupna valuta. Že v zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja si je za to prizadevalo neodvisno združenje, ki se je poimenovalo Evropsko gibanje ter razdeljevalo vzorčne osebne izkaznice in bankovce.
Oglejte si zapis besede EUROP na železnem ulitku iz leta 1953. Izpuščeni sta končna črka E, ki je običajno zapisana v francoščini, ter končna črka A, ki jo sicer najdemo v nemškem, nizozemskem in italijanskem zapisu. Nazoren primer kompromisa v jedru nove Evropske skupnosti za premog in jeklo.
SPOMIN NA ŠOO
Molk, nepriznavanje, potlačitev; tak je bil v povojnem obdobju odziv na holokavst, v hebrejščini imenovan šoa.
Narodi, ki so morali znova zgraditi samospoštovanje, so občutke krivde in soodgovornosti potisnili na stran in se spominjali predvsem svojega trpljenja in hudih časov. Zaradi nove stvarnosti hladne vojne je bilo napake iz preteklosti lažje odmisliti.
Danes je priznavanje tega neznanskega zločina proti človečnosti v jedru razprav o evropskem spominu.
Umetniški zakonski par Ritula Fränkel in Nicholas Morris sta delo Josefov plašč ustvarila leta 2001. Plašč je pripadal Ritulinemu očetu Josefu Fränklu, ki je preživel grozote šoe.