OBLIKOVANJE EVROPE
Kaj je Evropa? Zemljepisno Evropa nikoli ni bila jasno določen prostor. Ime celine izhaja iz antičnega grškega mita o Evropi, ki so ga skozi čas razlagali iz različnih zornih kotov, tako kot zgodovino.
Evropo opisujemo skozi njene dosežke in tradicije, a v čem se razlikuje od drugih celin? Ali lahko govorimo o skupni evropski preteklosti, čeprav je zgodovina njenih prebivalcev različna? Ali v njej lahko najdemo kakšne stične točke, kak vir evropskega spomina?
EVROPA NA ZEMLJEVIDU
Kje se Evropa začne in kje konča? Že od starodavnih časov jo opisujejo kot kulturno in zgodovinsko ločeno celoto, čeprav tvorita Evropa in Azija eno geografsko celino.
Zanimanje za zemljevide in kartografijo ima v Evropi dolgo in raznoliko zgodovino, ki sega vse do antične Grčije in Rima. Odkritje morskih poti do Amerike je v 15. stoletju spremenilo ne le poglede Evropejcev na znani svet, temveč tudi njihovo dojemanje samih sebe.
Dela antičnih geografov, kot je bil Klavdij Ptolemaj (ok. 90 – ok. 170 n. št.), nam dajejo vpogled v znani svet tistega časa. V njih so upodobljeni le deli Evrope, Azije in Severne Afrike. Ptolemaj je za določitev lege posameznih mest uporabljal sistem zemljepisnih koordinat. Njegovi zemljevidi so tudi po 15. stoletju ostali temelj evropske kartografije.
Pri zemljevidih, ki so nastali v srednjem veku, so pogosto zanemarili geografsko natančnost, da bi lahko izrazili krščanska sporočila ali simbole. V času renesanse so evropsko celino upodabljali kot Devico Marijo, kar je bil izraz evropske krščanske identitete.
Na naše videnje sveta ponavadi vpliva to, kje živimo. To najbolje ponazarjajo zemljevidi, ki niso bili narejeni v Evropi, saj se na njih evropska celina naenkrat zdi oddaljena in majhna.
MIT O EVROPI
Evropo, mitološko princeso iz Fenicije – današnjega Libanona – je ugrabil grški bog Zevs v podobi belega bika. Prevzet od njene lepote jo je odvedel na Kreto.
Ime naše celine s tem mitom povezujemo že od antike. Pojavlja se v umetnosti, književnosti, religiji in politiki, kjer to zgodbo in njene podobe pogosto na novo interpretiramo, da bi odražale sodobna vprašanja.
V grško-rimskem svetu so Evropo, ki jo Zevs nosi na hrbtu, pogosto upodabljali na keramiki, stenskih slikarijah in mozaikih. K razširjenosti mita je prispeval tudi izvoz grških vaz.
Mit o Evropi se pogosto uporablja v upodobitvah na temo evropske politike. Med njimi so tako poskusi panevropeizacije iz začetka prejšnjega stoletja kot upodobitve grozot in nasilja iz uničujočih vojn.
V sodobnejših interpretacijah mit o Evropi simbolizira evropsko integracijo. Upodobljen je na vodnem žigu na skupni valuti, uporabljen pa je bil tudi za ponazoritev političnih vprašanj, kot je evrska kriza.
EVROPSKA DEDIŠČINA
Kaj celino povezuje? Kaj bi lahko uvrstili med evropsko dediščino?
Evropa je več kot vsota nacionalnih zgodovin. Toda ali gre za civilizacijo in kulturo, ki jo zaznamujejo posebni običaji in vrednote, ki so se razvili skozi zgodovino?
Imamo osnovne elemente, ki so izvirno evropski in so se razširili po vsej celini. Ali so potem ti jasen zaščitni znak evropske kulture? Če je tako, kaj v tej evropski dediščini bi morali ohraniti, kaj želimo spremeniti, čemu bi morali nasprotovati?
Krščanstvo se je od svojih začetkov na Bližnjem vzhodu razširilo po vsej Evropi, pridobilo izjemen vpliv in postalo temelj „zahodne“ civilizacije. Danes se njegova dolgotrajna dediščina še vedno odraža v evropskih vrednotah, tradiciji in kulturi.
Razsvetljenstvo osemnajstega stoletja je pomenilo prelomnico v kulturnem in političnem razvoju Evrope. Njegovi glavni vrednoti sta bili razum in racionalno mišljenje, to pa je prineslo dramatičen razvoj v znanosti, filozofiji, družbi in politiki.
Demokracija je oblika vladavine, v kateri o političnih vprašanjih odločajo državljani: politične odločitve sprejemajo z večino. V Evropi so države z demokratičnim sistemom šele v prejšnjem stoletju razširile glasovalno pravico na vse odrasle državljane.
SPOMIN
Se lahko z ohranjanjem spomina na preteklost izognemo ponavljanju njenih napak? Spomin je ključnega pomena. Najsi gre za posameznike ali družbene skupine, spomin je podlaga za učenje in samozavedanje.
A spomin je zapleten pojav. Selektiven je in neločljivo povezan s pozabo. Naši spomini so pomemben del zgodovine in močno zaznamujejo našo sedanjost in prihodnost. Naše spominjanje iste zgodovine pa se nenehno spreminja.
Spomin je subjektiven in močno odvisen od okoliščin. Dnevnik Ane Frank, mlade Judinje, ki se je med nacistično okupacijo skrivala v Amsterdamu, je postal svetovno znana knjiga. Taka in podobna pričevanja, s katerimi zgodovina dobi človeški obraz, nam lahko včasih povedo več kot zgodovinopisna analiza.
Spomin je odvisen od zgodovinskega okvira. Včasih je razlog za maščevanje, drugič spet je odprl pot spravi. Ta močno simboličen trenutek med slovesnostjo v spomin na prvo svetovno vojno, ki sta se je udeležila François Mitterrand in Helmut Kohl, predstavlja konec zgodovinske sovražnosti med Francijo in Nemčijo.
S spominom se lahko manipulira, iz njega je mogoče brisati. „Retuširanje“ in izbris nekaterih ljudi iz zgodovine sta bila značilna za totalitarne režime. Po sporu Leva Trockega in Leva Kameneva z Josipom Stalinom po letu 1929 so ju izbrisali s te znamenite fotografije Lenina med govorom.