NARAŠČAJOČA NEGOTOVOST

Energetska kriza je imela neposredne posledice za vsakodnevno življenje ljudi in je številne zahodnoevropske vlade prisilila v ukrepanje. Organizirale so kampanje proti pretirani porabi energije in ob nedeljah uvedle prepoved vožnje, da bi prihranili gorivo. Kriza je na boleč način pokazala, kako močno so zahodna gospodarstva odvisna od uvožene energije.

Recesija je z vse večjo brezposelnostjo, izključenostjo in odtujenostjo ogrožala socialno kohezijo. Zato je leta 1978 več sindikatov skupaj organiziralo prvi evropski pohod proti brezposelnosti, s čimer so opozorili na evropeizacijo sindikalnega boja in zavest o nadnacionalnih interesih.

„Zadnji voziček za premog“ simbolizira zaton težke industrije, ki je dolgo prevladovala v kapitalistični Evropi. Težka industrija – nekoč gonilo povojnega razcveta Evrope – je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vse bolj žrtev cenejših mednarodnih tekmecev, kot so bili Tajvan, Južna Koreja in Brazilija. Da bi zmanjšale svojo odvisnost od uvoza nafte iz tujine, so se evropske države zatekle k jedrski energiji.

Ženske so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vedno glasneje opozarjale na še vedno prisotno neenakopravnost med spoloma. Čeprav jih je večina že imela volilno pravico, pa so se v javnem in zasebnem življenju še vedno soočale z diskriminacijo in omejenimi svoboščinami. Feminizem je postal aktivna sila za odpravo patriarhalne prevlade in vzpostavitev resnično enakopravne družbe.

Leta 1974 je bila z vojaškim udarom odpravljena diktatura na Portugalskem. Vojaške častnike, ki so želeli uvesti demokratične in gospodarske reforme ter sprožiti dekolonizacijo, je na koncu podprla tudi portugalska javnost. Država je po večinoma mirnih dogodkih – poimenovanih nageljnova revolucija zaradi rož, ki so jih ljudje zatikali v orožje vojakov – stopila na pot demokracije.

Pojavila so se nova družbena gibanja. V zahodni Evropi so mladi odšli na ulice s transparenti v podporo enakopravnosti spolov in oseb LGBT, okoljskim vprašanjem in mirovnim gibanjem. Resno so se spraševali, kako in če sploh lahko parlamentarna demokracija odgovori na njihove potrebe.

Romunski komunistični voditelj Nicolae Ceausescu je svojo vladavino opisoval kot zlato dobo. Kult osebnosti, ki ga je ustvaril s svojimi uradniki, je bil morda eden najbolj protislovnih v vseh komunističnih režimih. Romuni so pod Ceausescujem trpeli najhujše pomanjkanje in zatiranje med vsemi državami vzhodnega bloka.

Na Poljskem so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začeli vse bolj upirati komunistični vladavini, potem ko je bilo že v petdesetih letih več delavskih vstaj. Stavkajoči delavci v gdanski ladjedelnici so ustanovili svobodni sindikat Solidarnost in zahtevali boljše življenjske razmere in politične reforme.

V le nekaj mesecih so prebivalci srednje in vzhodne Evrope dokončno odpravili režime, ki so jim vladali desetletja. En za drugim so padli kot domine, železna zavesa, simbol razdeljene celine, pa je izginila.

Podpis Alda Mora, italijanskega predsednika vlade in predsednika Sveta Evropske skupnosti, na Helsinški listini. Na konferenci je imela Evropska skupnost prvič možnost, da kot pomembna partnerica na svetovnem odru diplomacije spregovori z enim glasom.

Evropski potni list, uveden leta 1985, odraža nove možnosti prostega gibanja in je eden od konkretnih ukrepov Evropske skupnosti, da bi ustvarila občutek evropskega državljanstva.

Leto 1979 – zgodovinski dogodek krepitve demokracije v Evropi, ko se državljani držav članic udeležijo prvih neposrednih volitev v Evropski parlament. To pomembno skupščino odslej ne izbirajo več nacionalni parlamenti,  temveč postane prva mednarodna institucija, ki je neposredno voljena na splošnih volitvah.

Zaradi slovenske in hrvaške razglasitve samostojnosti je prišlo do oboroženega konflikta, ki se je nato razširil v Bosno in Hercegovino, kjer so se spopadle etnične skupine. Vojno, ki se je končala leta 1995 z daytonskim mirovnim sporazumom, sta strašljivo zaznamovala genocid in etnično čiščenje. Srbski predsednik Milošević in vojaško vodstvo sta nato etnično čiščenje ponovno izvajala na Kosovu.

Nemčija je 3. oktobra 1990 spet postala enotna država. Zagon za združitev se je še dodatno krepil z nenehnim množičnim preseljevanjem z Vzhoda na Zahod po padcu berlinskega zidu, pa tudi z rezultati volitev v Vzhodni Nemčiji v tistem letu, ki so pokazali, da državljani podpirajo združitev. Pogodba o združitvi je bila dogovorjena s štirimi državami, ki so Nemčijo zasedle po vojni: ZDA, Sovjetska zveza, Francija in Velika Britanija.

Številni politiki, organizacije civilne družbe in podjetja so se že leta prej zavzemali za uvedbo enotne valute. Evropski voditelji so že leta 1969 razmišljali o ekonomski in monetarni uniji, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so ljudje to pobudo podprli tudi na javnih demonstracijah.

Skozi drugo polovico prejšnjega stoletja se je Evropa iz celine odseljevanja spremenila v celino priseljevanja. Potem ko se je zakonito priseljevanje omejilo, je bilo od osemdesetih let prejšnjega stoletja vse več nezakonitega priseljevanja. Predmeti, ki jih morje naplavi nazaj na tunizijsko obalo, tragično simbolizirajo stisko nezakonitih migrantov.

Reševanje gospodarstev drugega za drugim, prenos obveznosti na davkoplačevalce in sporni varčevalni ukrepi v posameznih državah so bili preizkus zavezanosti državljanov evropskemu projektu. Evroskepticizem in nastrojenost proti EU sta naraščala; nacionalistična in skrajna desničarska gibanja so se širila, v več državah, med drugim v Grčiji, na Madžarskem in v Španiji, so zažigali zastavo EU.

Po koncu hladne vojne se je število držav članic več kot podvojilo. Švedska, Finska in Avstrija so se pridružile leta 1995, leta 2004 pa jim je sledilo še deset držav. Romunija in Bolgarija sta se pridružili leta 2007, Hrvaška pa leta 2013.

Kaj je evropeizacija? To je sprejetje in izvajanje skupnih zakonov v vseh državah članicah EU, vse večje zbliževanje njihovih interesov in vse večja podobnost med njimi. Ti zakoni, znani kot pravni red Skupnosti, so nastajali več desetletij, države, ki se pridružijo EU, pa jih morajo vključiti v svoje nacionalne pravne sisteme.

Po letu 1989 ljudje niso več sprejemali komunističnega pogleda na zgodovino, ki je Sovjetsko zvezo in Rdečo armado slavil kot osvoboditelje srednje in vzhodne Evrope izpod nacistov. Za številne je bilo sovjetsko posredovanje zgolj nova zasedba. O komunističnih kipih in tablah z imeni ulic je tekla javna razprava, odstranili so jih ali celo uničili.

Ta evrski kovanec nosi podobo Slovenca Franca Rozmana, komunista, ki se je pogumno bojeval proti nacistični zasedbi svoje države. Rdeča zvezda – simbol komunizma – na njegovih prsih je upodobljena skupaj z zvezdami EU.

Odprtje nekdanjih tajnih dosjejev in arhivov v postkomunističnih državah je bilo nujno, da so se ljudje lahko soočili s komunistično preteklostjo. Naenkrat se je pokazala dejanska razsežnost državnega vohunjenja in represije.