EVROPA V RUŠEVINAH
Leto 1914 je bilo za Evropo prelomno. V svetu je tedaj imela vodilno vlogo na političnem, gospodarskem in kulturnem področju. Toda izbruh prve svetovne vojne, ki je bila prva industrializirana vojna velikih razsežnosti, je na vojnih območjih in med prebivalstvom nasploh vodil v uničenje brez primere. Evropo je štiriletna vojna pretresla do temeljev in jo pahnila v svetovni konflikt, kakršnega dotlej še ni bilo.Vojna katastrofa je pomenila začetek najbolj smrtonosnega stoletja evropske zgodovine, njene boleče posledice pa so imele velikanski vpliv na evropski spomin.
S prvo svetovno vojno so stari imperiji razpadli in nastale so nove države. Pacifizem in zamisel o evropskem združevanju sta se vse bolj uveljavljala. Drugo svetovno vojno pogosto opisujemo kot „totalno vojno“, v kateri ni več ločnice med vojaki in civilisti. Več milijonov ljudi je bilo žrtev množičnih pobojev, izgona, stradanja, prisilnega dela, koncentracijskih taborišč in bombnih napadov.
PRVA SVETOVNA VOJNA
Izbruh prve svetovne vojne, ki je bila prva industrializirana vojna velikih razsežnosti, je na vojnih območjih in med prebivalstvom nasploh vodil v uničenje brez primere. Evropo je štiriletna vojna pretresla do temeljev in jo pahnila v svetovni konflikt, kakršnega dotlej še ni bilo.
Vojna je pomenila začetek najbolj smrtonosnega stoletja evropske zgodovine, njene boleče posledice pa so imele velikanski vpliv na evropski spomin.
Leta 1915 so nemške sile pri belgijskem Ypresu prvič uspešno uporabile bojni strup. Zamisel o uporabi plina kot orožja se je razvila kot poskus, da bi presegli zastoj pri vojskovanju v jarkih. Uporabili so klorove in bromove spojine ter iperit. Dejanske smrtne žrtve sicer niso bile tako številne, psihološki učinek na vojake pa je bil zelo velik. Plinska maska odlično ilustrira, kako je vojna razčlovečila posameznika.
28. junija 1914 je avstro-ogrskega prestolonaslednika, nadvojvodo Franca Ferdinanda, in njegovo ženo v Sarajevu ubil Gavrilo Princip, bosanski Srb, ki se je zavzemal za jugoslovansko državo, neodvisno od Avstrije. Ta dogodek je zamajal krhko ravnovesje moči in pahnil vso celino v vojno.
Po ocenah je v prvi svetovni vojni umrlo 10 milijonov vojakov; mnogih niso nikoli identificirali. Po Evropi nam je prav iz tega časa znan lik neznanega vojaka, ko se ob grobiščih in javnih obeležjih spominjamo vseh, ki so umrli na bojišču. Zaradi nesmiselne morije je vladajoči razred po vojni izgubil ugled in zaupanje. Od vojne zaznamovana evropska krajina je bila za vedno spremenjena; bojišča, arheološki ostanki in grobovi še dandanes pričajo o tej preteklosti.
SPOPAD TOTALITARIZMA IN DEMOKRACIJE
S prvo svetovno vojno so stari imperiji razpadli in nastale so nove države. Pacifizem in zamisel o evropskem združevanju sta se vse bolj uveljavljala.
Po vsej Evropi je bila v razmahu parlamentarna demokracija, Sovjetska zveza pa je postala prva komunistična diktatura. Do leta 1939 pa je večina teh demokracij propadla in večina Evropejcev je živela v avtoritarnih ali totalitarnih režimih, ki so z nasiljem obvladovali javno in zasebno življenje ter omejevali osebno svobodo.
Nacisti so prišli na oblast leta 1933 in vzpostavili totalitaren režim, v katerem so „arijski“ Nemci veljali za biološko večvredno raso, ki naj bi vladala Evropi. Za težave Nemčije so krivili Jude in jih obtožili, da kujejo načrt, kako zavladati svetu.
Kultni status Josipa Stalina se je začel kmalu po tem, ko je proti koncu 20. let prejšnjega stoletja prevzel vodenje Sovjetske zveze, vrh pa je ta kult dosegel po sovjetski zmagi v drugi svetovni vojni.
Ustave držav po Evropi so moškim, in v mnogih primerih tudi ženskam, zagotavljale volilno pravico. Državna moč je bila omejena, kar je bil velik korak naprej za demokracijo.
Na skupščini Društva narodov 7. septembra 1929 je francoski minister Aristide Briand evropske države pozval, naj enoglasno obsodijo vojno in sprejmejo politiko razoroževanja. To je bilo prvič, da je kakšna evropska država prevzela pobudo in predlagala skupno evropsko ukrepanje.
Eden izmed najbolj grozljivih dogodkov španske državljanske vojne je bil bombni napad nemških in italijanskih letal na baskovsko mesto Guernica 26. aprila 1937.
Nacistični režim je brutalno zatiral svoje sovražnike in poskrbel, da so tiste, ki naj bi režim ogrožali s političnim nasprotovanjem, državljansko nepokorščino ali odporom, odpeljali v koncentracijska taborišča.
DRUGA SVETOVNA VOJNA
Drugo svetovno vojno pogosto opisujemo kot „totalno vojno“, v kateri ni več ločnice med vojaki in civilisti. Več milijonov ljudi je bilo žrtev množičnih pobojev, izgona, stradanja, prisilnega dela, koncentracijskih taborišč in bombnih napadov.
Pod nacistično oblastjo je bilo v sistematičnem socialnem in etničnem čiščenju umorjenih več milijonov ljudi. Genocid nad evropskimi Judi je bil po svoji razsežnosti in birokratski organiziranosti zgodovinski dogodek brez primere. Vojna je bila še posebej kruta v srednji in vzhodni Evropi, ki sta bili ujeti med nacizem in stalinizem.
Težnje Nemčije po ozemeljski širitvi in prevladi nad Evropo so 1. septembra 1939 vso celino pahnile v vojno. Teden dni pred tem sta Hitler in Stalin sklenila pakt o nenapadanju s skrivno določbo, s katero sta srednjo in vzhodno Evropo razdelila na nemška in sovjetska interesna območja.
Na zasedenih ozemljih se je pri ljudeh, ogorčenih in utrujenih zaradi nacistične tiranije in brutalnosti, krepil odpor. Ta se je na posameznih območjih pojavil v najrazličnejših oblikah, od velikih vojaških spopadov v Grčiji, na Poljskem, v Jugoslaviji in Sovjetski zvezi do civilnega odpora drugod.
V skoraj vseh zasedenih državah so morali Judje nositi rumeno judovsko zvezdo, kar je bil sramoten in ponižujoč način izključevanja. Prisilna preselitev Judov v geto je bila pomemben uvodni korak v šoo.
POSLEDICE UNIČENJA
Po ocenah je v 2. svetovni vojni umrlo 60 milijonov ljudi, med njimi sta bili dve tretjini civilistov. A zgolj številke ne morejo prikazati vseh razsežnosti osebnih tragedij ali pa katastrofalnih posledic, ki jih je ta vojna imela za različne skupine prebivalstva. Tukaj zbrani predmeti pripovedujejo človeške zgodbe, ki se skrivajo za tedanjimi dogodki, in nas vabijo k razmisleku o tem, kako se ljudje soočajo z velikanskimi travmami in tako hudimi izgubami.
Med obleganji je na tisoče civilistov umrlo zaradi lakote in z njo povezanih bolezni.
Med vojno so prisilne selitve znotraj Sovjetske zveze pod Stalinovim režimom prizadele na milijone ljudi. V tem pismu, napisanem na brezovem lubju, deportiran odvetnik, ki je zbolel med prisilnim delom v gulagu, izraža upanje na ponovno snidenje s svojo družino. A te ni videl nikoli več.
Ali bo vojni ujetnik preživel, je bilo odvisno od tega, na kateri strani in kdaj med vojno je bil ujet. Ameriškemu Rdečemu križu je uspelo pripraviti in odposlati več kot 27 milijonov paketov za zapornike, da bi imeli ti večjo možnost za preživetje in vrnitev domov.