EVROPA: SVETOVNA SILA
19. stoletje je bilo v evropski zgodovini revolucionarno obdobje in čas velikih sprememb na vseh področjih življenja. Človekove in državljanske pravice, demokracija in nacionalizem, industrializacija in sistemi prostega trga – vse to je prineslo obdobje sprememb in nepredvidenih možnosti.
Konec 19. stoletja je Evropa dosegla vrhunec svetovne moči. Vendar so hkrati naraščale socialne in nacionalne napetosti ter mednarodna rivalstva, ki so na začetku prejšnjega stoletja izbruhnila v konflikt.
POLITIČNE SPREMEMBE
19. stoletje – čas revolucij! Francoska revolucija leta 1789 je spodbudila ljudi po vsej Evropi, da so se uprli aristokratskim vladajočim razredom in borili za razvoj državljanskih in človekovih pravic, demokracijo in nacionalno neodvisnost.
Nacionalizem se je pojavil kot revolucionarno gibanje, ki je državljanom obljubljalo večjo udeležbo v demokraciji, a je bilo hkrati izključujoče in si je zamišljalo svet, v katerem bi na nacionalnih ozemljih živeli ljudje iste etnične pripadnosti. Vendar pa je nekaj evropskih vizionarjev stremelo k enotnosti celine, ki bi presegla nacionalno pripadnost.
Revolucionarji po Evropi so nastopili proti aristokratskim privilegijem in tradicionalni ureditvi. Predvsem revolucije v letih 1848 in 1849 so bile mejnik v boju za enakost, samoodločbo in človekove pravice – cilji, za katere smo močno dovzetni v današnjem času.
Francoska revolucija leta 1789 je bila prelomnica v evropski zgodovini. Ideali svobode, enakosti in bratstva so se naglo širili po celini in spodkopali obstoječe politične sisteme. Napad francoskih revolucionarjev na pariški zapor Bastiljo 14. julija 1789 je zaslovel kot simbol upora proti skorumpirani vladavini in aristokratskim privilegijem.
Legende, miti in veličastna preteklost so postali pomembni elementi nacionalnih gibanj, ki so poskušala oblikovati nacionalno identiteto – identiteto, ki bi bila edinstvena, drugačna od drugih. Zastave, himne in simboli so bila le nekatera izmed orodij, s katerimi so nacionalna gibanja poskušala doseči te cilje in izboljšati nacionalno samopodobo.
TRGI IN LJUDJE
Para, dim, tovarne in hrup so napovedali začetek industrijske revolucije v Veliki Britaniji. Industrijska proizvodnja se je nato do različnih stopenj razširila po vsej Evropi in celino spremenila v svetovno središče industrializacije, finančnega poslovanja in trgovine. Nove tehnične inovacije so sprožile napredek v industriji, še posebej parni pogon je bil podlaga za razvoj težke industrije. Način proizvodnje se je popolnoma spremenil in velike tovarne s tisoči delavcev so množično proizvajale industrijsko in potrošno blago.
Delavci v 19. stoletju so bili mezdni delavci, ki niso imeli pravne zaščite ali socialnega varstva. Pogosto so morali delati in živeti v grozljivih razmerah. Njihov položaj se je izboljšal šele konec stoletja s postopno pridobitvijo volilnih pravic.
Industrializacija in uvedba strojne proizvodnje sta povsem spremenili delovne pogoje po vsej Evropi.
![Painting man woman seated Belgium 19th century](https://historia-europa.ep.eu/sites/default/files/styles/grid_item_large/public/vanaise-4437dig_web_2.jpg?itok=odJMhSgT×tamp=1501423634 ""Portrait de Monsieur et Madame Georges Hobé"")
Beseda buržoazija, tj. meščanstvo, izhaja iz francoskega jezika in označuje nov razred ljudi, ki je nastal z družbenimi spremembami ob industrijski revoluciji. Bili so ekonomsko neodvisni, izobraženi, pridobivali so politične pravice in bili gonilna sila gospodarskih in političnih sprememb.
ZNANOST IN TEHNOLOGIJA
Za Evropo ob koncu 19. stoletja so bile značilne hitrost, dinamičnost in vera v napredek. Železnice, elektrika, kinematografija, fotografija in nove teorije v znanosti in medicini so v tem času tehnološke rasti utrjevali vodilno vlogo Evrope. Pred vrati je bilo obdobje optimizma.
Ko je nastopila doba železnic, se je napredna Evropa pokazala kot nesporna svetovna tehnološka voditeljica. Industrializacija se je širila, potovanja na daljših razdaljah pa so postala dostopna vsem družbenim slojem.
Železnice so spremenile evropsko krajino, saj so se prek ovir, ki so bile pred tem neprehodne, gradili predori, viadukti in mostovi. Leta 1882 so dokončali in odprli 15 km dolg železniški predor Gotthard, takrat najdaljši predor na svetu, ki je povezal severno in južno Evropo. Z železnicami sta se razvila množični prevoz in turizem.
Telegraf je omogočal skoraj takojšnjo komunikacijo med oddaljenimi kraji. O zločinu, ki je bil storjen v enem mestu, so lahko nemudoma poročali v drugih mestih, prav tako o svetovnih cenah blaga. Podmorski kabli so omogočili komunikacijo s celim svetom.
Rivalstvo med državami in mednarodna trenja poznega 19. stoletja so bila na svetovni razstavi leta 1900 očitna, saj so bili v razstavnih prostorih na ogled vojno orožje in kolonialne vasi. To rivalstvo je dramatično oblikovalo stoletje, ki je sledilo.
IMPERIALIZEM
19. stoletje je bilo v znamenju svetovne nadvlade Evrope. Imperiji so se širili in si prisvajali kolonije, vse skupaj pa je naprej živahno gnala industrijska revolucija. Kolonije so za naraščajoče povpraševanje potrošnikov zagotavljale surovine in luksuzne dobrine, v zameno pa so ponujale ogromen trg za evropske izdelke. Izkoriščanje in neenakost so tedaj opravičevali kot nujno zlo pri „civiliziranju“ divjakov. Postopni odpravi suženjstva so sledile nove oblike nestrpnosti in rasizma.
Do leta 1914 so evropske države zavladale približno 30 odstotkom svetovnega prebivalstva. Evropa je čezmorska ozemlja raziskovala in z njimi trgovala že stoletja prej, potem pa ji je industrijska revolucija omogočila, da je svojo oblast nad drugimi celinami še povečala.
Na berlinski konferenci (1884–1885) so se udeleženci dogovorili o temeljnih pravilih za razdelitev Afrike med evropske sile. Afričani pri tem seveda niso imeli besede. Leta 1900 so bile neodvisne le še tri afriške države. Evropske sile so si na podoben način razdelile tudi Azijo.
Z novo evropsko tehnologijo so nastajala nova orodja – tudi novo orožje, npr. strojnica –, ki so bila odločilna pri širjenju kolonializma. Domorodci so bili kljub številčni premoči nemočni proti orožju, ki je lahko streljalo 50-krat hitreje kot navadna puška.
Za rasno manj „razvita“ od drugih so veljala celo nekatera ljudstva znotraj Evrope. Na podlagi tovrstnih rasističnih idej so njihove skupnosti običajno uvrščali na geografski in družbeni rob Evrope ter jih pogosto dojemali kot še živeče prednike razvitejših ras Evrope 19. stoletja.